Na vasi je živela, šolat se ni smela,
o?je odlo?, da kmetica bo.
Je delala vsak dan od jutra do ve?a,
sedemnajst ji let je le bilo.
Ve?at zrla je z goric v smeri mesta,
tja odšla je vsa mladina iz vasi.
Tudi njo vabila je v daljavi cesta,
verjela je, da v mestu lepše se živi.
Meš?a je spoznala, sploh ga ni ljubila,
a je dovolila, da si jo je vzel,
ker ji je obljubljal, ko jo je poljubljal:
"? prideš k meni v mesto, zate bom skrbel."

Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi špancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.

Bila, bila bi frajlica,
po mestu bi špancirala,
poznala bi te Sobota,
bila, bila bi frajlica.

Ni?i premišljevala, k njemu je zbežala,
jo z oblekami, z nakitom je prekril.
Ljudem se je kazala, res bila je zala,
a že kmalu se meš? je spremenil.
Pijan jo je pretepal, v sobo jo zaklepal,
je kri? na njo, kako je vse drago.
Ko se je zlomila in mu pritrdila,
za? prodajat moškim njeno je telo.
Kmalu je postala znana med meš?i
kot dekle kdo ve od kod, ki rada da.
Obdajali so jo obrazi nasmejani,
za hrbtom pa so rekli: "Frajla Soboška."

Sedaj si prava frajlica,
po mestno si oble?a,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.

Sedaj si prava frajlica,
po mestno si oble?a,
pozna te cela Sobota,
sedaj si prava frajlica.

Iz gostiln v sobo in nazaj v gostilne,
to postala je za njo edina pot.
Mirno je ležala, v mislih stran bežala,
ko po njej se valjal je bogat gospod.
?z kakšno leto se je ?no spremenila,
se nih?ji ve?ribližati ni smel.
Posedala je sama, v Zvezdi vinjak pila
in nato deževen jo ve? je vzel.
Našli so jo mrtvo ribi?ob Muri,
voda ji povsem izprala je obraz.
Vendar so vedeli to Soboška je frajla,
so spoznali jo po dolgi kiti las.

Po?aj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
po?aj v miru frajlica.

Po?aj v miru frajlica,
deklica zala Prekmurska,
spoznala mnogo si gorja,
po?aj v miru frajlica.

Po?aj v miru frajlica.