Štiri stene lo?o me od sveta,
le požirek žganja lo?me od dna.
Slonim ob oknu, gledam te, odhajaš vstran,
trenutek še in boš skrita o?.
Zelo utrujen sem in preve?em sam,
za mano spet zares je beden dan.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
? ve?e bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mra? bodo moje o?

Štiri stene lo?o me od sveta,
le požirek žganja lo?me od dna.
Življenje moje kot zakleto se mi zdi,
karkoli da lepega vzame mi, vedno vzame mi.

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
? ve?e bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mra? bodo moje o?

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
Odhajajo s teboj, zelo hudo bo nocoj,
hudo kot vedno, ko ob meni te ni.

Skozi spuš?e žaluzije,
gledam svoje iluzije.
? ve?e bo te nazaj, zbledel bo njihov sijaj,
postale mra? bodo moje o?