Ko nad mestom se zmraèi,
jaz na sprehod se podam.
Kar tako mal med ljudi,
ker doma preveè sem sam.
Sprehajam se in zrem v nebo,

kdaj polna lunca bo pri?la.
Ko jo zagledam, mi je lepo,
mi spet bo dru?bo delala.

Gor na nebu sije polna lunca,
sije kar se da.
Jaz pa tuhtam kje je tista punca,
ki mi je namenjena.
Morda kot jaz se zdaj sprehaja,
al v dru?bi se smeji.
Morda sanjarjenju se predaja
in mene si ?eli.

Malo pivo naroèim
in i?èem kak?en znan obraz.
Kot ponavadi nikogar ni
s katerim bi si kraj?al èas.
Za parom se skrivaj ozrem
in si mislim: Sreèna sta.
Pa si predstavljati zaènem,
da pri mizici sva dva.

Gor na nebu sije polna lunca,
sije kar se da.
Jaz pa tuhtam kje je tista punca,
ki mi je namenjena.
Morda tako kot jaz poseda,
morda ?e mirno spi.
Morda pa tudi ona lunco gleda
in mene si ?eli.

Aj nekoè, ko bova se na?la,
ji reku bom: "Le kje do zdaj si bla?
Ti ne ve? kako sem te vesel,
kako zelo sem te ?elel."
In ona mi smeje dejala bo,
da je hrepenela pravtako kot jaz.
Polna lunca pa ?e b'lj svetlo
sijala bo z neba le za naju dva.

Polnoè je ?e skoraj proè,
ko proti domu se podam.
Odganjam dvom, a noèe proè:
Kaj pa, èe bom vedno sam?