Bila je temna noè,
po cesti hodil sem sam,
no ja, priznam èeprav me mal je sram,
bil sem pijan.
Za mano bil je res naporen dan,

saj bili smo ravno sredi pasjih dni.
Naenkrat sta pred mano se pojavila dva psa:
en velik buldog in pa èisto majhna pudlica.
Dejali boste, kaj za vraga s ku?ki zdaj te?im!?
Ljedje ta buldog je zapel, pol pa ?e pudlica za njim
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Sem se zgrozil, zazijal,
sem reku: zdaj pa ma?.
Pamet ?la je proè, o ti presneti gla?,
pa sem si stokrat reku: ne tolk pit, slabo bo? konèal.
In sploh sem vedno bele mi?ke jaz prièakoval.
Vendar mi panika je kot Slovencu vedno tuja bla,
sem hitro se pomiru in juna?kega srca sem djal:
Mrcini, ne bomo stal na cesti,
gremo k men na ?ur.
Sem zabrenkal na kitaro,
buldog prec ujel je dur
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Pri meni jedli smo ?pagete,
zravn smo pili pir,
mene pa vse bolj prevzemal sladek je nemir,
sem mislu: mati moja, to bo bomba, to bo prava stvar,
Adi in pojoèa psa, to bo ?lo v dnar,
Evropa evo mene, evo mene celi svet...
Sem s temi mislimi zaspal, naj bom preklet,
sta mi u?li mrcini, vrata je odprl tist pasji sin,
neumna kuzla pa, seveda, ?la je kar za njim
takole:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.

Zdaj lahko vidi? me povsod kjer hodi kak?na pasja ?val,
vendar noben ?e ni zapel,
je kveèjemu le zarenèal.
Moja pevska kariera paè tako je ?la po zlu,
brez psov ?e pes me ne povoha,
ljudje jaz èisto sem na psu
in pojem:

Bom bom bom bom bom bom bom
in ona pababmbebmbebmba.