V nedeljo se je dan zaèel,
v maju je ves svet ?ivel,
na nebu je sameval bel oblak.
?la sama je po ulici,
nikamor se mudilo ni,

zasanjan bil je njen korak.
Vsrkavala je topel zrak,
lase je mr?il veter blag,
nalahno ji objemal je telo.
In sonèni ?arek je ?geèkal
njen nos, z obrazom se igral
in skupaj z vetrom ?epetal,
zaljubljen v njo.

Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
in moja je,
in moja je.

V nedeljo se je dan zaèel,
v maju je ves svet ?ivel,
na nebu je sameval bel oblak.
?la sama je po ulici,
nikamor se mudilo ni,
zasanjan bil je njen korak.
Igrive iskrice v oèeh,
nalahno ustnice v nasmeh,
prikradel tiho se je lep spomin
na nekaj kar dobila je,
na to kar je zgodilo se,
morda na fanta, ko bila je z njim,
in glas mehak.

Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
in moja je,
in moja je.

Prepozno avto je zavrl
in krik v grlu je zamrl,
so njena usta tre?èila v tlak.
Obrnili so jo vznak,
obraz razbit s krvjo zalit,
oèi so nemo zrle v zrak.
?e zdaj jo vidim, ko le?i
vsa sama sredi vseh ljudi,
spomin na njo pozabi ?e predan.
In v glavi spet zasli?im glas,
ki se razlegel je takrat,
èeprav sem sli?al ga le jaz,
vsem dobro znan.

Imam dekle, ima nasmeh,
imam dekle, ima pogled,
imam dekle, ima mladost
zdaj moja je,
zdaj moja je.